Dolga stoletja se je branje oziroma nasploh ukvarjanje z umetnostjo smatralo za brezciljno zapravljanje časa oziroma za brezpomensko vdajanje estetskim užitkom. Leta so nas prepričevali, da na dolgoživost vplivajo redna telesna vadba, ustrezna prehranska dopolnila, postenje in dober spanec. Najnovejše raziskave pa dokazujejo, da morda svoje mesto v teh pogovorih zaslužijo tudi knjigarna, gledališče, muzej, koncertna dvorana in celo bralni klub.
Sodelovanje v umetniških dejavnostih – branje, glasba, vizualna umetnost, ples – vpliva tako na naše razpoloženje, kot tudi na način, kako možgani procesirajo čas. Ko vstopimo v galerijo, se usedemo na sedež v gledališču, ko pojemo ali poslušamo glasbo ali se izgubimo v romanu, se odpre posebna vrsta časa. To ni čas za hitenje, niti za produktivnost. To ni čas za pomikanje po zaslonu, za sprejemanje klicev in odgovarjanje na sporočila. To je trenutek, ko se čas ustavi. Med vključitvijo v umetniško izkušnjo se pogosto aktivirajo stanja poglobljene pozornosti (t. j. da nas vsebina “posrka” ali pademo v stanje zanosa). V teh stanjih se subjektivno doživljanje časa upočasni ali razširi: posameznik ima občutek, da ima več časa, kot ga zares ima.
In glede na vse več raziskav ta upočasnitev časa morda ni le psihološka. Lahko je tudi biološka.
Najnovejša študija Daisy Fancourt, ene ključnih raziskovalk na področju povezovanja umetnosti, kulture in zdravja, (več o njej v publikaciji Art Cure: The Science of How the Arts Transform Our Health, Penguin Cornerstone Press, 2026) postavlja radikalno vprašanje: ali ukvarjanje z umetnostjo vpliva na hitrost staranja naših teles? V longitudinalni študiji britanskih gospodinjstev so uporabili podatke 3.556 odraslih in pri njih preučili sedem epigenetskih ur – to so markerji, ki označujejo kemične modifikacije DNK, ki se spreminjajo s starostjo in so povezani s tveganjem za bolezni, umrljivostjo in upadanjem telesnih funkcij. Njihova ugotovitev je bila presenetljiva: ukvarjanje z umetnostjo in kulturo je bilo povezano s počasnejšim staranjem na več markerjih. Učinki so bili primerljivi s telesno aktivnostjo in so bili najmočnejši pri odraslih, starejših od 40 let.
Po njenih ugotovitvah kulturne dejavnosti – kamor sodi tudi branje – delujejo prek več bioloških in vedenjskih poti:
Prva je zmanjšanje kroničnega stresa: poglobljeno branje znižuje fiziološko aktivacijo stresnega sistema (npr. kortizol), kar dolgoročno pomeni manjšo obremenitev za srčno-žilni sistem. Ko beremo za užitek, se um umiri in se manj ukvarja z vsakodnevnimi skrbmi. Telo se zato manj pogosto znajde v stanju dolgotrajne napetosti, kar dolgoročno razbremeni srce, imunski sistem in hormone.
Druga je vpliv na socialno in čustveno regulacijo: branje, zlasti leposlovje, vpliva na naše razmišljanje in čustva, krepi empatijo, razumevanje drugih in občutek povezanosti, kar je v raziskavah Daisy Fancourt povezano z boljšim mentalnim zdravjem. Z branjem zgodb treniramo razumevanje ljudi in situacij. To se pozna v vsakdanjem življenju: lažje obvladujemo čustva, bolje razumemo druge in sprejemamo bolj zdrave odločitve.
Tretja je kognitivna rezerva. Branje je “telovadba za možgane”. Redno branje ohranja in krepi nevronske mreže za pozornost, jezik, delovni spomin in kompleksno razumevanje. Fancourt poudarja, da pri tovrstnih dejavnostih ne gre za “pasivno” sprejemanje vsebin, temveč predstavljajo aktivno kognitivno stimulacijo, ki je povezana z boljšim ohranjanjem kognitivnih funkcij v starosti. Redna “miselna vadba” pomaga, da možgani dlje ostanejo močni in prožni – tudi v starosti.
Četrta je občutek povezanosti. Tudi ko beremo sami, se prek zgodb srečujemo z drugimi življenji in perspektivami, kar nam daje občutek smisla, pripadnosti in razumevanja sveta. To lahko zmanjša občutek osamljenosti, ki je močan napovednik hitrejše umrljivosti.
Branje tako samo po sebi ne podaljšuje življenja. Vpliva pa posredno, ker zmanjšuje več ključnih dejavnikov biološkega staranja: kronični stres, slabše duševno zdravje, socialno izolacijo in kognitivni upad.
In ravno zato je odločitev za branje bolj praktična, kot se zdi. Ne gre za “še eno dobro navado”, ampak za eno redkih dejavnosti, s katero lahko enostavno naredimo nekaj za svoje zdravje, saj hkrati umiri telo, razbremeni um in ohranja možgane v kondiciji.
Za branje ne potrebujete več časa, ampak morate sprejeti drugačne odločitve. Namesto še ene epizode najljubše nadaljevanke ali brezciljnega drsenja po telefonu lahko izberete 10 minut branja. Ni treba, da berete prav vsak dan, vseeno pa dovolj pogosto, da bo postalo navada. Dajte knjigi priložnost - naj postane prostor, kjer se vaš um lahko ustavi. Ko boste to enkrat občutili, bo izkušnja branja sama od sebe postala nepogrešljiv del vašega vsakdana.
Začnite že danes: izberite eno knjigo, ki vas res zanima, in ji dajte priložnost. Ni treba, da jo preberete »na dušek«, temveč v njej uživajte počasi, v majhnih odmerkih. Ne zato, da “boste brali več”, ampak da boste preverili, kaj se zgodi z vašo osredotočenostjo, spanjem in notranjim ritmom, ko branje dobi svoje mesto v vašem dnevu.
__________
Daisy Fancourt je profesorica psihobiologije in epidemiologije na University College London, kjer vodi raziskovalno skupino za socialno-biovedenjske študije, ter direktorica Centra za sodelovanje na področju umetnosti in zdravja pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Objavila je več kot 300 znanstvenih člankov, prejela več kot dvajset akademskih nagrad in je uvrščena med najbolj citirane znanstvenice na svetu. Daisy je tudi večkrat nagrajena komunikatorka znanosti, članica mreže mladih voditeljev v okviru Svetovnega gospodarskega foruma, bila pa je imenovana tudi v skupino BBC-jevih mislecev nove dobe.