Društvo gluhih in naglušnih Posavja Krško: Glasniki tišine
V društvu ustvarjajo varen in spodbuden prostor za osebe z izgubo sluha. S svetovanjem, učenjem znakovnega jezika, izobraževalnimi delavnicami, športnimi aktivnostmi, informiranjem in kulturnimi dejavnostmi spodbujajo njihovo samostojnost in vključenost. Z javnimi nastopi ozaveščajo o potrebah in zmožnostih gluhih ter naglušnih.
V svetu, ki komunicira z besedami, je biti gluh ali naglušen nevidna ovira – nevidna tistim, ki je nimajo. Društvo gluhih in naglušnih Posavja že 27 let uči obe strani: člane za več samostojnosti, ostalo javnost pa za več razumevanja in manj predsodkov.
Pot do poslanstva
Sedemindvajset let skupnega dela z Valvasorjevo knjižnico je bilo zelo plodnih: bogatejši besedni zaklad članov, več funkcionalne pismenosti in kulturni program, ki je postal most med tišino in tistimi, ki lahko slišijo. Fotografija, film, gledališče, športne in šahovske zmage – vsaka od teh dejavnosti je skupnosti vrnila občutek, da ima besedo. Pomagali so članu, ki je pri petdesetih opravil vozniški izpit – in to je bila zmaga, vredna slavja.
Učenje, ki spreminja
Društvo uči skozi vizualno komunikacijo, umetniško izražanje in izkustvene delavnice, ker ve, da standardni pristopi za njihove člane niso vedno primerni. Soočali so se z nizko motivacijo članov, ki so bili dolgo marginalizirani, s komunikacijskim sramom in z brezbrižnostjo uradnih postopkov, ki niso prilagojeni posebnostim njihovega sporazumevanja.
Skupnost kot gonilo
Društvo je za svoje člane kot drugi dom – kraj kjer se ne sramuješ neznanja, temveč gradiš na tem, kar si. Slišečim ponuja tečaje znakovnega jezika in priložnost, da razume, da nevidna invalidnost ni izgovor za socialno izolacijo. »Slišimo z očmi in obrazom, govorimo z rokami.«
Krog znanja
Znakovni jezik, ki ga člani usvajajo in učijo naprej, je ključno orodje za premostitev brezna med dvema radikalno različnima načinoma komunikacije. Skozi umetnost fotografije in filma javnosti omogočajo, da za hip stopi v njihov svet in razume, da tišina ni odsotnost, temveč drugačen jezik.
Preizkušnje na poti
Komunikacijski sram je bil in ostaja osrednja ovira: strah pred priznavanjem neznanja pri tistih, ki niso gluhi po svoji volji, pa so se znašli v svetu, ki jih ne razume. Brezbrižnost javnih institucij in pomanjkanje dostopnih informacij v uradnih postopkih sta člane dolgo zadrževala na robu. Pa tudi najtežje: prepričati lastne člane, da si upajo – na izpit, na oder, v svet.
Preobrazba
Iz skupnosti, ki se je skrivala za svojo tišino, je postala skupnost, ki govori – z roko, z obrazom, s filmom in s šahovsko figuro na tabli. Spoštovanje slišeče javnosti si pridobivajo z doslednostjo in umetniško drznostjo. Dostojanstvo, ki so ga nekoč iskali zase, danes gradijo za vse, ki prihajajo za njimi.
S prejemniki priznanja ACS 2026 se je pogovarjal Darijan Novak
Foto: Jana Jocif