Eva Stavbar: Glas sočutja
Ugledna televizijska novinarka se je pri 36 letih vrnila v predavalnice – ob polni zaposlitvi, sredi kariere, s polno mero odgovornosti. Eva Stavbar ni iskala diplome. Iskala je odgovore na vprašanja, ki ji jih novinarska rutina ni zmogla dati.
Učenje razume kot pot samorefleksije in osebne preobrazbe. S svojimi oddajami širi navdihujoče zgodbe, ki spodbujajo empatijo in dialog. Verjame v moč medijev pri bolj sočutnem razumevanju sveta in v pomen pozitivnih zgodb, ki delujejo kot protiutež splošni negativnosti.
Pot do poslanstva
Ko je ugotovila, da karierna rutina ne zadostuje, se je vpisala na študij pedagogike in sociologije – brez olajšav. Skozi oddaje o ljudeh in živalih je začela graditi medijski prostor, ki diha drugače: brez lovljenja pozornosti za vsako ceno, z zaupanjem v moč dobre zgodbe. Med študijem ji je umrl oče. Nadaljevala je.
Učenje, ki spreminja
Eva se uči skozi pogovor. Vsak sogovornik ji je učna ura, vsaka oddaja pa priložnost, da razume človeka globlje, kot ji to omogoča dnevna kronika. Iz opazovanja narave in živali je potegnila nauke o sočutju, ki jih ni mogla prebrati v nobenem učbeniku. Njena najtežja lekcija pa je bila o sebi: naučiti se postaviti meje in prepoznati, da je negotovost začetek rasti, ne njena slabost.
Skupnost kot gonilo
Eva je glas, ki ga medijska skupnost v severovzhodni Sloveniji potrebuje: nekdo, ki v javni prostor prinaša sočutje in kulturo dialoga. Skozi oddaje o živalih ozavešča o etiki sobivanja, skozi zgodbe ljudi pa ustvarja prostor, v katerem se gledalec počuti viden in slišan. »Pozitivne zgodbe spodbujajo empatijo.«
Krog znanja
Evin študij pedagogike in sociologije ni ostal na papirju – živi v njenih oddajah, v načinu, kako posluša, in v tem, katere zgodbe izbere. Znanje, ki ga pridobiva, vrača nazaj v javni prostor v obliki oddaj, ki ne le informirajo, ampak premikajo. Bila je urednica in voditeljica oddaje Dobro jutro na TV Slovenija, kasneje pa je vodila tudi pogovorno oddajo Dober večer, v kateri je gostila zanimive ljudi, ki na svet ne gledajo enoplastno. Skupnosti služi kot nekdo, ki verjame, da ima novinarstvo odgovornost – ne le do resnice, ampak do sočloveka.
Preizkušnje na poti
Evina najtežja ovira je bila ona sama. Notranja negotovost in težava pri postavljanju mej sta jo dolgo zavirali. Ob tem se je spopadal tudi s sistemskimi pritiski v medijskem okolju, ki ne nagrajuje poglobljenega novinarstva in zmanjševanjem vloge regionalnih studiev.
Preobrazba
Iz novinarke, ki sledi dnevnemu ritmu novic, je postala nekdo, ki si zavestno izbira, kakšen medijski prostor želi soustvarjati. Premagala je tisti glas v sebi, ki jo je vlekel v varno rutino, in vzpostavila slog, ki temelji na iskrenem posluhu in spoštovanju sogovornika. Verjame, da so pozitivne besede terapija – in to prepričanje vsak dan znova dokazuje.
S prejemnico priznanja ACS 2026 se je pogovarjal Darijan Novak
Foto: Jana Jocif