Marinka Bučar: Varuhinja izginulih zgodb
Upokojena ravnateljica vrtca iz Trbovelj ni izbrala počitka – izbrala je poslanstvo. Marinka Bučar se s pisano besedo bori proti pozabi rudarskega naselja Dobrna ter dokazuje, da znanje nikoli ne zastara in da ustvarjalnost ne pozna upokojitvene starosti. Po upokojitvi je svojo strast do dela z ljudmi usmerila v ohranjanje kulturne dediščine Zasavja, in to z energijo, ki navdihuje vse, ki jo spoznajo.
Učenje razume kot trajno bogastvo, ki osmišlja vsa življenjska obdobja. V dolgih letih vodenja vrtca je uvajala novosti, ki so bogatile predšolsko dejavnost v dobro otrok, staršev in širše skupnosti. Delovne obveznosti je povezovala z ljubiteljskim ustvarjanjem, predvsem z lutkarstvom. Njen projekt »Igrajda« je otrokom iz šibkejših okolij odprl dostop do dobrih igrač in s tem do bogatejšega otroštva.
Pot do poslanstva
Ko je Marinka spoznala, da spomini zadnjih pričevalcev rudarskega naselja Dobrna – ki ga je dobesedno pogoltnil rudnik – izginjajo skupaj z ljudmi, ki so jih nosili, se s tem ni sprijaznila. S pomočjo mladih prostovoljcev je posnela njihove pripovedi o skupnosti, ki govorijo o izjemnem sožitju, »kameratšaftu«, naseljencev z njihovim kulturnim društvom. Njen najpomembnejši učni pripomoček so bili vedno ljudje. Intervjuji s pričevalci, bogata lokalna dokumentacija in nenehno strokovno usposabljanje so jo vodili naprej, ko uradnih poti ni bilo.
Učenje, ki spreminja
Za krajše obdobje je prevzela vodenje Univerze za tretje življenjsko obdobje in razširila dejavnosti v Zasavju. Tu je spoznavala digitalno opismenjevanje, ki ji je sprva povzročalo nekaj preglavic, a se je lotila tudi tega. Tako je dejavnosti UTŽO predstavila širši javnosti v publikaciji UTRINKI. V knjigi Dobrna med cvetočimi akacijami, pa zgodbe o bivanjski kulturi nekdanje rudarske kolonije.
Skupnost kot gonilo
V društvu Svoboda Dobrna in na univerzi za starejše Marinka preprečuje, da bi kulturni spomin Zasavja tiho izginil. Skozi zgodbe, kulturno sodelovanje in povezovanje premošča razdaljo med najmlajšimi in najstarejšimi na način, ki ga ne zmore nobena učna ura. Premošča tudi zemljepisno razdaljo, saj široki javnosti predstavlja lokalno posebnost, zapuščino prednikov, v svoji Prometejevi rastoči knjigi. Društvo Dobrna - je namreč prvo v Zasavju - vključeno med 36 občin in 17 tujih držav v vseslovenski projekt "Rastoča knjiga".
Krog znanja
Marinka ne le zbira spomine – vrača jih skupnosti v obliki, ki jo ta skupnost zna prebrati. Sodelovanje z UTŽO ji omogoča, da soustvarja prostor, kjer se starejši družijo z mlajšimi in se počutijo kot nosilci vrednega znanja. Preteklost kraja poveže z vizijo prihodnosti in s tem dokazuje, da se učenje ne dogaja samo v izobraževalnih institucijah.
Preizkušnje na poti
Marinkino pot so zaznamovale preizkušnje, ki bi marsikoga odvrnile. A pri sodelovanju z odgovornimi v lokalnem okolju in na državnem nivoju je verjela v moč modrih argumentov v dobrobit posameznika ali širše skupnosti in - iznajdljivost je vedno premagala pomanjkanje.
Preobrazba
Iz ravnateljice je zrasla v raziskovalko in pripovedovalko, ki po upokojitvi ni izbrala miru, temveč novo poglavje. Svojo identiteto je zgradila v kraju, ki ga ni več na nobenem zemljevidu, a živi naprej v njenih knjigah in lutkovnih igrah. Zavedanje, da znanje ni le informacija, ampak vez med generacijami, jo žene naprej – dan za dnem. »Znanja nam ne more nihče vzeti.«
S prejemnico priznanja ACS 2026 se je pogovarjal Darijan Novak
Foto: Jana Jocif